Tujega nočemo, svojega nimamo

objavljamo odprto pismo predsedniku vlade Miru Cerarju, ki avtorju v enem mesecu (še) ni odgovoril.
kapil matka

Benefit from fantastic savings on www.bangalorelovemaking.in , just by taking a look at http://bangalorelovemaking.in

kapil matka

Spoštovani g. predsednik vlade RS dr. Miro Cerar!

Zdi se mi, da tudi kot navaden državljan RS lahko povem nekaj besed ob begunski problematiki v upanju, da si boste vzeli čas in jih prebrali.

Spoštovana g. predsednik, zelo sem vesel, da se dejavno in strpno angažirate ob begunski problematiki, in se Vam za to zahvaljujem. Mislim, da živimo v izredno pomembnem in usodnem času za našo narodno in državno skupnost. Prepričan sem, da bo bodočnost naše države zelo odvisna tudi od tega, kako se bo odločala do begunske krize.
Kdor je imel odprte oči, je lahko že dlje časa predvideval, da bo prej ali slej prišlo do novega »preseljevanja ljudstev«. Sirska vojna ga je le pospešila, odprla je zapornice za ljudi, ki živijo v tretjem svetu v težkih razmerah, in se napotili v Evropo, kjer je visok gmotni in družbeni standard, ki je posledica krščanske civilizacije, visoko razvite tehnike, pridnosti ljudi, pa tudi izkoriščanja poceni delovne sile iz tretjega sveta; je pa Evropa tudi celina praznih vasi, stanovanj, mest, celina starih, ki bodo/mo kmalu odšli in naredili prostor novim rodovom, novemu življenju. Ta za življenje ugodna celina ne bo ostala prazna! Kar velja za Evropo, velja tudi za Slovenijo; morda še bolj. Prihod novih ljudi v prazen prostor je tako naraven in neizogiben kot prihod mravelj na drobtine kruha na travniku.

Izredno pomembno oz. celo usodno je, kako se bo politika na to stanje odzvala: državniško, graditeljsko, z vizijo ali s strahom, defetizmom, defenzivno. Mislim, da je sedaj čas, da se politični voditelji prebudite in oblikujete pogumen nacionalni načrt, katerega temeljni del bo prebivalstvena politika. K temu ste poklicani voditelji vladnih in opozicijskih strank. Če boste državniki oz. politiki preveč mečkali, bo Slovence in Slovenijo kot samostojno nacionalno entiteto povozil čas. Neugoden demografski razvoj in nezgodovinska drža narodovih elit v stilu »bo že kako«, vdanost v usodo in defenzivnost v času »novega preseljevanja ljudstev« (ki se gotovo ne bo kar ustavilo) bo odvrglo mlado državno tvorbo na smetišče zgodovine.

Zdrava prebivalstvena politika temelji seveda najprej na skrbi za zdrave družine, za to, da se narod pomlajuje sam v sebi. Vemo pa, da Slovenci že 35 let nimamo dovolj naravnega prirastka za dolgoročni obstoj. Vsako leto nam za to manjka približno 10 tisoč novorojenih otrok (tretjina). Ta primanjkljaj smo doslej nekako nadomeščali s staranjem prebivalstva in z priseljevanjem ljudi predvsem iz južnih držav nekdanje Jugoslavije. Ker ne kaže, da se bo natalitetni trend kmalu spremenil in ker so države, od koder so doslej k nam prihajali priseljenci, domala prazne in same v globoki demografski depresiji, tudi Slovenija ne bo mogla več ohranjati dosedanjega števila prebivalcev (okrog 2 milijonov se vrti številka že desetletja) in s staranjem se bo vedno teže ohranjala blaginja, saj bo vedno manj produktivnih, vedno več pa starih in onemoglih. Pa to, o čemer govorim, ni stvar daljne prihodnosti, ampak že kar sedanjosti. Pokojninski sklad se že davno ne more več polniti iz prispevkov, ki jih od dohodka namenimo za ta namen, ampak se mora iz proračuna države preliti kar milijardo in 200 milijonov evrov (tretjino proračuna sklada za pokojninsko zavarovanje), da se lahko redno izplačuje pokojnine. Po drugi strani imamo prazne vasi, neobdelane travnike, ki se zaraščajo, po podatkih statističnega urada imamo 175 000 praznih stanovanj. Skratka, Slovenija postaja stara in vedno bolj prazna; le nekatera mesta se še povečujejo; normalen naravni prirast prebivalstva imata samo še Selška in Poljanska dolina.

Zdi se, da slovenski državni voditelji pred to nacionalno katastrofo zatiskajo/te oči, o tem skoraj ne govorijo/te in tega ne rešujejo/te, kot da bi bilo stanje odvisno od neke usode in da sami pri tem ne le da ne morejo/te pomagati, ampak da se jih/vas to sploh ne tiče.

In v tako civilizacijsko in nacionalno mrtvilo so sedaj v Evropo prišli novi ljudje: čez Sredozemlje in Balkan se v Evropo valijo večinoma mladi, mnogi izobraženi ljudje, polni življenja in volje, da si v Evropi poiščejo nov življenjski prostor, nov dom.

Državniki, ki gledajo malo naprej in dovolj globoko, so uvideli, da ta priselitveni val ni le nevarnost za krščansko Evropo, za naš standard …, ampak lahko tudi priložnost za to, da se z novimi ljudmi ta naša stara gospa Evropa vsaj malo pomladi. Tako je moč razumeti Angelo Merkel, ki je izjavila, da Nemčija lahko sprejme 900000 beguncev oz. migrantov; podobno razmišljajo švedski in avstrijski državniki. Gre za v prihodnost usmerjeno politiko, ki se ne ustraši težav, ki jih prinašajo novi ljudje. Seveda ne gre le za to, da se te ljudi sprejme, ampak tudi zaposli in poskrbi za njihovo vključitev (integracijo) v novo okolje. Seveda bo prihod novih ljudi zmanjšal rezerve v proračunu, ampak če gledamo na ljudi kot na največje bogastvo, postane investicija vanje najbolj smiselna in donosna. Tudi kmet, ki kupuje nov traktor, mora zategniti pas, in se mu standard za nekaj časa zniža, vendar ve, da bo v prihodnje več in laže pridelal in bolje živel. Pameten državnik ve, da so novi ljudje največje bogastvo; posebno če gre za mlade in izobražene. Vsak, ki zna računati, lahko izračuna, koliko sredstev, tudi denarnih, truda in skrbi je treba vložiti, da se zredi in izobrazi enega človeka. To očitno dobro vedo državniki najbogatejših držav sveta, saj prav na »uvozu« že zrejenih in izšolanih ljudi v veliki meri temelji njihovo bogastvo in razvoj. Naj omenim le ZDA, ki že stoletje in več pobirajo že usposobljene ljudi z vsega sveta. Če lahko govorimo o imperialističnem izkoriščanju, ga kaže še najbolj videti v tej »kraji« ljudi in možganov. (V kaki revni afriški državi kakega nadarjenega mladeniča z velikim trudom najprej zredijo, nato izšolajo, potem pa ga posrka kaka ameriška univerza, inštitut, tovarna …) Prav nasprotno pa se do tega vprašanja obnašajo manj razvite, predvsem nekdanje socialistične države, v katerih prevladuje strah pred tujci, ki prinašajo drugačno kulturo, strah za izgubo identitete in komaj pridobljenega standarda. In še nekaj je za te države značilno: da imajo vse silno nizko rodnost in veliko praznega prostora. Očitno se ne zavedajo, da sta prazen prostor in revščina tesno povezana.

Se bo Slovenija pridružila tem zadnjim, za katere se zdi, da jih vodi načelo Tujega nočemo – svojega nimamo oziroma jih predstavi svetopisemska misel: »tistim, ki nimajo, se bo vzelo še tisto, kar imajo«.

Iz vsega povedanega sledi, da bi morala slovenska država oz. politika oblikovati populacijsko politiko, katere del je tudi priseljenska politika. Seveda bi morali najprej bistveno bolj spodbujati ustvarjanje trdnih družin in večjo rodnost, vendar bi morali istočasno sprejeti tudi take ukrepe, da bi Slovenija bistveno bolj, kot je bila zadnja leta, postala priseljenska država in da bi se priseljenci čim laže vključili v naš prostor.

Poiskati bi morali načine, da se k nam po možnosti priselijo tisti ljudje, ki so nam kulturno (morda tudi jezikovno) blizu, da ne bi imeli preveč prilagoditvenih težav. (Torej ne le čakati, da pride kdo slučajno k nam, da ga prinese kak slučajni migracijski tok, ampak bi morala država s svojimi službami, agencijami, sama poskrbeti, da se k nam povabi ljudi, ki bi bili naši sodržavljani – v veselje njim in nam.) Torej proaktivna populacijska in migracijska politika!

Učinkovito integracijsko politiko pa bo možno izvajati le, če ne bo angažirano le eno ministrstvo, ampak verjetno vsa vlada: notranje za varnost in razporeditev imigrantov, okoljsko za naselitev (V srednjem veku so zemljiški gospodje poselili cele pokrajine: Kočevsko, Selška dolina, Baška grapa …; je to sedaj nekaj temu podobnega nemogoče?), ministrstvo za vzgojo in izobraževanje – za vključitev novih ljudi v integracijsko izobraževanje (tečaji za poznavanje jezika, zgodovine, kulture, ureditve …), gospodarstvo (za ustvarjanje primernih delovnih mest za priseljence – Koliko fizičnih delavcev bi lahko zaposlili samo v gozdovih!) … Prepričan sem, da prinašajo novi ljudje v sodobno organizirani družbi že s tem, ko pridejo, več dela in več zaposlitev. Seveda v začetku kot vsaka investicija znižajo standard. Dober vladar zna prepričati ljudi, da se splača zatisniti pas za boljšo prihodnost.

Na TV Dnevniku sem slišal avstrijskega ministra, ki je izjavil, da Avstrija mora sprejeti begunce tudi zato, da bodo lahko bodočim generacijam omogočili izplačevanje pokojnin, da begunci niso le problem, ampak tudi priložnost. Še posebno ti, med katerimi je veliko mladih in izobraženih.

Če prišlekov ne bomo gledali le kot neko nadlego, ki se je je treba čim prej znebiti, ampak tudi kot priliko za nov zagon našega ostarelega narodnega telesa, jih bomo med nami ne le trpeli, ampak tudi spoštovali.

Mislim, da bo pogumno in načelno odločanje dolgoročno prineslo tudi politikom več, čeprav mogoče trenutno zgleda, da je treba biti previden, da so «naši« ljudje bolj ko ne »ziheraši«. Pogum za pokončno in dosledno ravnanje po mojem mnenju ne prinaša le miru v duši, ampak dolgoročno tudi uspeh v javnosti in tudi sicer v življenju. Da pogumne podpira Usoda, so vedeli že stari Grki, in tudi krščanski Bog je z njimi. Slovenski pesnik Gregor Strniša je napisal dva lepa verza o strahu in pogumu:»Strah je najmočnejše orožje v hudičevi kovačnici,/…/ pogum je ostri božji meč«.

Ko Vam izražam veliko zadovoljstvo nad tem, da uvajate v slovensko politiko več strpnosti in spoštovanja, da poudarjate moralno-etične razsežnosti v politiki, za kar se Vam zahvaljujem, Vam želim tudi veliko poguma in odločnosti pri državniških potezah in Vas lepo pozdravljam.

Jože Kurinčič

Vrhnika, 25. 9. 2015

This entry was posted in Cerar, Politične teme. Bookmark the permalink.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja